Se počutite krive? Vas neprestano spremlja občutek, da je z vašim življenjem nekaj narobe? Vas jezni ljudje pogosto izberejo za žrtev? Veliko delate, da se vam ni treba ukvarjati sami s seboj?

Danes se bom lotil nekoliko področja psihološkega stresa. Vsak psihološki stres ima fiziološki odziv, če ne druga v izločanju stresnih hormonov. Danes je stres kroničen. Pogosto se pritožujemo nad službo, domačimi odnosi celo nad prometom. A to je le vrh ledene gore, ki ga lepo vidimo. Skriti stres pa je lahko popolnoma fiziološki, kot so vnetni procesi in tudi psihološki stres je lahko prikrit in se ga sploh ne bomo zavedali. Eden najmočnejših stresnih občutkov je krivda. Pravzaprav je za telo tako zelo stresen, da ga pogosto potlačimo v nezavedno. A to še ne pomeni, da ne obstaja.

Naši možgani so čudežni organ, znajo veliko trikov. Seveda z namenom, da bi nas zaščitili pred neko globljo bolečino in strahovi. Znajo zanikati, da se je kaj zgodilo, lagati, spreminjati občutke, jih projicirati na druge, se postavljati v vlogo žrtve… konec koncev na ta način psihološka obramba deluje, namreč omogoča nam, da pobegnemo občutkom razburjenja, sramu in anksioznosti, za katere še nismo razvili moči ega ali drugih virov, da se z njimi spoprimemo.

Bolečina krivde je ena težjih oblik bolečine, saj nastaja zaradi našega notranjega nestrinjanja z našimi dejanji. Borba proti samemu sebi pa je boleča in vnaprej obsojena na propad. Psihologi nam že od Freuda naprej poskušajo pojasniti načine, kako se zaščitimo pred občutki bolečine zaradi krivde. Otroci pogosto zanikajo dejanja, ki so jih pred nekaj trenutki naredili narobe, prav pred očmi staršev. Četudi jih s tem soočimo, jih zanikajo. Šele v odraslosti pridobimo sposobnost priznavanja napak. Se še večjo odraslostjo pa pride tudi sprejemanje in odgovornost za njihove posledice. To se ne zgodi vsaj do konca pubertete, pogosto še veliko kasneje in pri nekaterih ljudeh žal nikoli.

Občutke krivde nosimo v sebi pogosto globoko zakopane in dobro prekrite. Zanikanje je najlažja oblika izogiba posledicam. V takšnih primerih se nam lahko pogosto zgodi, da nas s tem sooči nadrejeni ali pa partner. V zanikanju se počutimo napadane in pogosto odreagiramo napadalno, češ saj nismo ničesar storili narobe. Po drugi strani pa se lahko umaknemo vase in razvijemo celo kakšen fiziološki odziv kot na primer slabost ali glavobol. Razvijemo lahko tudi depresijo ali anksioznost. Gre za hudičevo spiralo, ki nas vleče navzdol in pogosto nobena od strani ne dojame, da gre v resnici za potlačene občutke krivde.

Nekateri tako zelo potlačijo svojo krivdo, da jo prenesejo oziroma projicirajo na druge. »Nisem jaz kriv… ti si!«, z namenom, da ostanejo nevedni svoje krivde in posledičnega samo-sovraštva.

Krivda čustvena neprijetnost, ki jo doživimo kadar menimo, da ne dosegamo nekih notranjih načel ali pa smo naredili nekaj napak. To ne pomeni, da smo tudi v resnici ravnali narobe, temveč le, da tako menimo. Naši možgani ne ločijo med mislijo in realnostjo. Zanje je vsaka misel realnost in občutki krivde nas lahko kaj hitro preplavijo.

Krivda je človeška in vsi z njo živimo. Ker pa je pogosto preboleča, da bi jo lahko prenašali se pretvarjamo, da ne obstaja. Represija je avtomatični potisk bolečine v podzavest, kar pa še ne pomeni, da ni z nami in nam ne povzroča težav v naših vsakodnevnih opravilih. Pogosto se prikrade na plan prav v trenutku, ko je ne potrebujemo. Prenašamo jo na ljudi, ki zanjo niso odgovorni in z njimi krhamo odnose.

Kar predstavljajte si kakšen naporen dan v službi, ko pridete znervirani domov in že pred vrati veste, da vas znotraj čaka oseba, ki vam bo pričela govoriti o svojih težavah in nakladala, kako ji je težko. Naši možgani iščejo potrditev in ob prvi najmanjši omembi se odzovejo »vedel sem, aaaa, ne prenesem tega, to me tako nervira!«. In eskalirate.

Ali pa si znate, zaradi občutka krivde ustvariti popolnoma svojo realnost. Poznate koga, ki je prevaral partnerja in po tistem izgubil do njega ljubeče občutke? Gre za primer občutka krivde, saj sami v sebi vemo, da varanje, zapostavljanje ali kakšno drugo neprimerno obnašanje ni pravilno. Že sama misel na to lahko ustvari tako močne občutke krivde, da na partnerja, ki ga dejansko ljubimo, občutimo odpor, morda celo sovraštvo. Tako se več ne počutimo v vezi in obvezane živeti po lastnih standardih partnerstva. Izbrali smo enostavno pobeg iz krivde, a nosimo jo še zmeraj v sebi. Najverjetneje nas bo ovirala tudi pri naslednjem partnerstvu, če je ne bomo ozavestili. Seveda pa gre tudi v obratni smeri in pričnemo partnerja zasipavati s pozornostjo in darili, da bi svojo krivdo oprali.

Kako sploh lahko vemo, da nosimo potlačene občutke krivde ali pa da jih projiciramo na druge?

Pogosto je težko. Če nekaj zanikamo se ne moremo zanašat, da bomo to občutili. Le vzorce lahko opazujemo. Eden od znakov je, da ste preokupirani s stvarmi, ki vas pri nekom motijo. Kadar ste pri osebi fokusirani na to kaj bo rekla ali naredila in že pričakujete nekaj negativnega ali pa si že vnaprej občutite tisti negativni občutek, preden se sploh pripeti, lahko razmišljate o tem, da je to morda projekcija nekega vašega notranjega stanja, ki je s tem primerom ali celo osebo popolnoma nepovezan. Nekoliko lažje je na ta način ugotoviti občutke jeze, občutki sramu in pričakovanj pa so težavnejši.

Tudi nekateri občutki lahko nakazujejo na projekcijo (ni nujno, je pa vredno razmisliti od kod prihajajo). Takšni predvsem prezir, superiornost, obtoževanje ali zavidanje.

Predlagam tudi, da si poiščete osebo, ki vam bo znala realno ocenit vašo situacijo. Bodite iskreni in povejte celotno zgodbo, tudi tiste detajle, ki bi jih najraje izpustili. In verjemite mi, pogosto jih boste kljub temu izpustili, čisto nevede. Poskusite dojeti zakaj do neke osebe gojite takšne občutke. Če vam pomaga si napišite njegove realne lastnosti in jih potem povežite s temi občutki. Morda so pravični, morda pa tudi projicirani od kod drugod.

In zavedajte se, da z notranjimi konflikti in občutki krivde, povezani z njimi, živite vsako uro svojega življenja. S tem pa ste vsako uro pod stresom in nesrečni. Ne zatiskajte si oči pred njimi. Ozavestite jih in se pokesajte. Zakaj menite, da je cerkev omogočala spovedi…