Del mojega dela je tudi hujšanje, saj je prekomerna teža velik dejavnik zdravja. Sicer vas večino teža še zmeraj obremenjuje z vizualnega vidika in to je pogosto zato, ker ne vidimo neposredne povezave med prekomerno težo in zdravstvenimi težavami, ki jih imamo. Težave se ne pojavljajo hkrati s pridobitvijo maščobe temveč šele čez čas, to pa še ne pomeni, da nima vpliva na simptome, ki ste jih razvili.

In ta hrana… nam daje toliko užitkov… Ko slišim ljudi govoriti o hrani, se mi pogosto zdi, kot da se pogovarjam z odvisniki od drog. Tako vztrajno in obupano iščejo izgovor, da bi lahko pojedli svoj krof, pico ali tortico, kot išče odvisnik svoj šus.

Pa niste sami krivi za to. Prehranska industrija je vrhunec znanosti, tako fiziološke kot psihološke in znajo ustvariti povpraševanje po svoji ponudbi. Izrabljajo milijone let stare evolucijske nagone, ki so nas v času, ko smo si morali svojo hrano priboriti, spravili iz naših lenih ritih ter nas prepričali, da smo se podali ven, v nevarnost.

Danes, ko je hrana dostopna na vsakem koraku, nam ti nagoni ne služijo več. Pravzaprav nas ovirajo.

Vprašajte se, zakaj jeste? Da bi preživeli? Res?

Žal je preživetje, vsaj pri hrani, danes postranskega pomena. V ospredje silijo vsi drugi dejavniki. Nekateri so koristni, kot naprimer socializacija, spet drugi pa so škodljivi, kot na primer nezavedno prenažiranje, ker smo žalostni.

Pred nekaj dnevi sem spet slišal stari izgovor, če redno treniram lahko grem potem tudi na tortico… Ja lahko. Vsakdo lahko gre na tortico, to je njegova odločitev. Če bo to zdravo je pa drugo vprašanje. Še zmeraj velja pravilo: “You can’t out-train a bad diet” prevedno nekako “Ne morete iztrenirati slabe prehrane”.

Tudi Blaž je napisal članek na to temo: Ali lahko jem vse kar želim, če redno treniram?